Seča - šola v naravi, veliki finale

Vsega lepega je enkrat konec...tudi naše šole v naravi.

|||||||||||||||||||||||||||||||||||||| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||

Takole dragi naši. Ker vemo, da nas že pogrešate, smo na sestanku udeležencev šole v naravi sprejeli sklep, da se jutri vrnemo domov. Tole je naše nepreklicno zadnje javljanje iz Seče. Za nami so zanimivi štirje delovni dnevi, v katerih smo spoznavali primorski svet in njegove značilnosti. Nekaterih stvari ne bomo nikoli pozabili. Ko smo delali inventuro bivanja v Seči, je bil enim najbolj všeč dom, drugim hrana, tretjim plavanje, četrtim plutje v Piran in nazaj, vsem sladoled v Piranu… in še veliko stvari bi  lahko našteli. Tu smo morali znati shajati drug z drugim, si postiljati sobe, pripravljati in pospravljati jedilnico in hrano, samostojno skrbeti za higieno… Vse to je enim uspevalo bolj, drugim malo manj, tretjim pa čisto malo. Zato bosta morda dva od nas prišla kakih 20 dekagramov lažja domov, velika večina kakšen kilogram težja, mogoče bo kdo prinesel domov kakšno potovalko oblačil še prav tako zloženo, kot jo je odnesel od doma, večina pa se nas je prav potrudila, da smo čimveč oblačil umazali, skratka, vse to smo mi, vaši otroci. Pa kaj bi še nakladali, saj nas poznate. Samo eno skromno naročilo še, preden se lotimo opisa današnjega dne.

Vi veste, da prihajamo domov samo zaradi vas. To smo vam že povedali. In ker bomo res prišli, nam lahko za nagrado pripravite res najboljše, kar premore domača kuhinja…saj veste, da se malo pocrkljamo…tako, po domače. Saj ne, da naši učitelji tega ne znajo, ampak vemo, da znate vi to bolje… Tako. Naročilo smo oddali, sedaj pa k opisu današnjega dne.

Zbudili smo se v deževno jutro, kar nam je pokvarilo načrte za obisk priobalnega pasu. Pa ni bilo nobene škode. Učiteljica Lili je rekla, da bomo jutri. Verjamemo ji, saj je še vedno izpolnila vse, kar je obljubila. Je fajna. Smo pa zato najprej v domu spoznavali delo in zgodovino solin. Ogledali smo si film o solinarjih in soli, ki smo jo tudi pokušali. Najprej sol iz Afrike, na koncu pa še tisto iz naših solin. In naša je bila veliko boljšega okusa. Ko smo z delom končali, so nas pa vsi učitelji peljali še na razgledno točko, od koder se vidijo skoraj cele soline. Ko smo se vrnili, nas je čakalo plavanje. Saj veste, gor in dol po bazenu. Ni kaj pisati, mogoče le to, da smo vsak dan veliiiiiiiko boljši. Vsaj nam se zdi tako.

Po kosilu smo imeli krajši počitek, nato pa smo začeli počasi pripravljati stvari za domov in ugotavljati, čigave stvari niso od nikogar. Ugotovili smo, da v domu Burja obstajajo tudi čudeži. V sobi kjer smo pet dni prebivali samo mi, se je kar naenkrat našel kup oblačil, ki smo jih zlagali pod oznako »Moje ni«. Do večera smo imeli potem čas, da smo ugotovili čigavo je kaj. Na popoldanskem plavanju pa smo že opravili prvi test vzdržljivostnega plavanja. Plavati smo morali 10 minut neprekinjeno in kar enajst pravih herojev nas je to zdržalo. Smo prav ponosni sami nase....no ja, pa utrujeni tudi. Zvečer smo si namesto pravljice ogledali risani film. Prišli so tudi učenci iz Mokronoga in smo to naredili skupaj. Zdaj gremo pa le še enkrat spat, jutri pa najprej dokončno pakiranje stvari, preizkus plavanja, kosilo, nato pa na avtobus in domov...

Malo vas pa vseeno pogrešamo no...

Last modified onThursday, 07 September 2017 22:47
Login to post comments