Navadno začnemo v šoli obroke z malico, v petek, 21.11., pa smo tako kot vsi otroci, v vrtcih in šolah po Sloveniji, začeli dan s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Učitelj Uroš nam je že zjutraj pripeljal kruh, maslo, med, mleko in jabolka, ki so sestavni del tega zajtrka. Pa nismo začeli kar jesti. Prej nas je še čakalo delo, kajti sklenili smo, da ta dan ne bomo samo jedli, temveč tudi kaj pametnega naredili. Z učiteljico Vlasto smo se dogovorili, da bomo pekli kruh, pa še kaj. Saj veste, da naslikanega kruha ne moreš pojesti, zato smo najprej, pred zajtrkom, vzeli dve vrsti moke. Pa ne taki vrsti moke iz katere ne bo kruha. Naš cilj je bil, da spečemo čisto pravi kruh, zato smo prej zmešali moko, kvas in mleko in pustili nekaj časa, da je kvas začel delovati. Medtem smo pojedli zajtrk. Med, maslo, kruh, jabolko in mleko so bili za večino med nami kar dobrodošla sprememba, kajti tudi doma ne jemo prav dostikrat tega. Mogoče bomo od petka naprej večkrat. Ko smo se najedli, pa smo se lotili pekarije. Razred se je tisto dopoldne spremenil v pravo pekarno Miš Maš. Najprej smo v stroj za peko kruha, ki ga je s seboj pripeljal učitelj Uroš, stresli vse potrebne sestavine za peko in ga zagnali. Ker pa kruha ne naredi moka, temveč roka, smo tudi na roke zamesili nekaj testa, iz katerega smo pozneje, ko je vzhajalo, oblikovali novoletne prašičke. Medtem, ko je testo vzhajalo, smo zapisali vse, kar smo se naučili v zvezke. Saj veste, kamen na kamen palača, zrno na zrno pogača, zato nam zapisano lahko še prav pride. Pa še nekaj smo naredili. Na listnato testo, ki smo ga raztegnili po pekaču, smo naribali jabolka, posuli s sladkorjem in cimetom in pripravili za peko. Ker na šoli nimamo pečice, nam je na pomoč priskočila še naša čistilka Joži, ki stanuje v šolskem stanovanju in nam jo je prijazno odstopila. Ko so bile naše mojstrovine pečene, smo jih le še poskusili. Pa niso bile dobre.

Bile so odlične!!!

V zadnjem javljanju smo izdelovali solate, v petek smo pekli kruh, pa ne bomo trdili, da smo prenehali s kuhanjem.

Saj veste, zarečenega kruha se največ poje…