Po zajtrku smo namreč odšli na veslanje s kanuji. No ja, v kanujih smo sedeli, veslali pa smo z vesli. Pot nas je vodila iz doma, pod tremi mostovi in še daaaaaaaleč naprej. Hodili smo toliko časa, da smo se že ustrašili, da so učitelji zgrešili morje in nas peljejo na Jadransko morje. Ko smo se končno ustavili na Ranci, kjer je pristanišče Panonskega morja, so nas tam že pričakali štirje kanuji in njihovi krmarji. Povedali so nam, kako se moramo namestiti v čoln, kako se drži veslo ter kaj lahko in česa ne smemo početi v kanuju, nato pa hajdi… po dva in dva v vsak kanu, pa ven na odprto morje. Veslali smo kot za šalo. No ja, eni smo vesla držali kot motike, ampak premikali smo se. Na Dravi je bil kar gost promet, ko smo s štirimi čolni pluli sem ter tja. Bilo je res »kulsko«… Preletavale so nas jate labodov in rac, tu in tam je mimo nas švignil motorni čoln, in ja, sredi zaliva je stala jadrnica, živ dokaz da smo na morju, ker v Trboveljščici nismo videli še nobene!!! Ko so še zadnji odveslali, smo se peš odpravili nazaj proti domu Kurent. Pot je bila enako dolga kot do Rance, zato smo v domu utrujeni popadali na stole in komaj pričakali juho, pražen krompir, solato in pohančkeeeeeee. Nihče ni šel lačen od mize.