S strpnim medsebojnim povezovanjem gradimo vedoželjnega in odgovornega mladostnika.

ŠVN, 4. a, d, e – 3. dan

Po Koroškem, po Krajnskem že ajda zori…

…  in jasno, da smo jo morali poskusiti.

Še en dan poln doživljajev je za nami. Začel se je zjutraj s kraljevskim zajtrkom. Danes smo imeli poleg vsega naštetega od včeraj še poli in suho salamo ter sir. Če je bil kdo po vsem tem še lačen, si je bil kriv povsem sam.

Po zajtrku smo šli nazaj v Punkl , kjer smo se obuli za sprehod. Tak malo daljši. Najprej smo peš odšli skozi park do knjižnice. Za vstop v knjižnico smo si morali nadeti maske. Prijazne knjižničarke so nas razdelile v dve skupini. Ena je odšla na otroški oddelek, druga pa na ogled filma o knjižnici, od tam pa v posebno sobo, kjer so nam pokazali med drugim tudi najdebelejšo knjigo, ki je štela preko šest tisoč strani (le kdo bi to prebral????), pa tudi najmanjšo knjigo, ki je bila velika le kake štiri kvadratne centimetre. Skupini sta se nato zamenjali tako, da smo vsi videli vse. Ko smo končali z ogledom, nas je v parku že čakala vodja doma Punkl, super gospa Saša, ki nas je nato preko trim steze, pa malo čez gozd in po kolesarski stezi odpeljala peš na vrh smučišča. In tu smo si z višine ogledali Ravne na Koroškem. Pot je bila za nekatere kot majčken sprehod, drugi pa so se morali kar dobro potrudili, da so osvojili vrh smučišča. Ti so bili še posebej zmagovalci vzpona. Omagal ni nihče. Vsi smo se zadovoljni vrnili nazaj v dom Punkl. Tam smo se umili, malo počili, se preoblekli in odšli na kosilo. Med počitkom smo spoznali, da je fante v spodnji sobi spet napadel knjigožerski virus. Sicer pravijo, da bo kmalu vse OK, ker jim zmanjkuje knjig, ampak zagotovo jih v knjižnico ne bomo več spustili. Nikoli se ne ve.

Kosilo. Jedli smo prežganko in ajdovo kašo v puranji omaki in s puranovim zrezkom. Zraven je bila še solata in sok. Seveda so tisti, ki jim kaša ni dišala namesto tega dobili tudi košček kruha.

Po kosilu smo se v našem Punklu pripravili na plavanje, vse je bilo tako kot prejšnjikrat, le da smo še boljše plavali. Vsi se zavzeto pripravljamo, da bomo jutri zaslužili plavalna priznanja.

Za večerjo smo imeli pečene puranje hrenovke in krompir. Vrsta za repete je bila tako dolga, da ni veliko ostalo v posodah.

In dneva naj bi bilo konec…

 Jo, pa ga ni bilo! Sledila je še glavna poslastica dne. Karaoke ali kakor koli se pač poimenuje dogodek. Imeli smo pidžama party, učitelj Uroš pa je bil disko đokej  in nam je predvajal glasbo po želji. Punce so se dobro naplesale, fantje malo manj, pesmi, ki smo jih poznali smo tudi zapeli… Žurka je trajala skoraj do devetih, potem pa smo res morali v posteljo. In ne boste verjeli. Danes ni v očeh nobenih »domotožnic«.

Se pa močno bojimo, da se bodo pojavile, ko bomo zapuščali Punkelj, ker se imamo tu res vsak dan bolj »fajn«.

Samo tole vam še povemo dragi starši. Ne jokajte preveč za nami. Čez manj kot oseminštirideset ur bomo že v vaši oskrbi. Dobro premislite, kaj najraje jemo in nam to pripravite, drugače  bomo šli s prvim avtobusom nazaj na Koroško…

Last modified onWednesday, 16 September 2020 22:53
Login to post comments